Bellavista

Bellavista

Bellavista

Peter Schreiner

Avstrija

Austria 2006

režija/directed by

Peter Schreiner in Giuliana Pachner

scenarij/screenplay

Peter Schreiner in Giuliana Pachner

fotografija/cinematography

Peter Schreiner

montaža/editing

Peter Schreiner

zvok/sound

Peter Schreiner

nastopajo/featuring

Giuliana Pachner, Bernardina Piller-Puicher, Erminia Colle Tiz, Barbara Pachner, Diana Pachner, Gino Sacco Comis, Luigi Kratter, Marina Casanova Borca, Kaur Jasvir, Nadejda Khrolenko, Alexander Khrolenko, Cecilia Piller Rosina, Eugenio Fauner, Marco Soravia Puicher, Maurizio Piller Roner, Andrea Polencic, Luca Kratter, Giuseppina Pachner-Quinz, Giorgio Piller Puicher

producenta/producers

Susanne Schreiner, Gerhard Kastler

produkcija/production

echt.zeit.film

Hofgasse 9

1050 Wien, Austria

T +43 1 548 01 88

F +43 1 548 01 88-22

E office@echtzeitfilm.at

http://www.echtzeitfilm.at/

prodaja/world sales

echt.zeit.film

format/format

DV/Digibeta, čb/b&w

dolžina/running time

117’

Sappada je lingvistična enklava plodarskega narečja, ki ga govorijo v Karnijskih alpah v severni Italiji. Bellavista se osredotoča na Giuliano, ki se je pred kratkim vrnila domov, k svojim staršem v hotel Bellavista v Sappadi, potem ko je v tujini študirala nemščino, po dveh resnih nesrečah in po bratovem samomoru. V iskanju kreativnega prostora kot sredstva odrešitve Giuliana razmišlja o notranjih konfliktih svojega življenja in ugotavlja, da je narečje mogoče razumeti kot neke vrste dom. Bellavista je daleč od etnografske študije, saj Schreiner preplete Giulianino percepcijo z izjemnim okoljem, ki jo obdaja.

“Morda bo slišati presenetljivo, a film Bellavista mi predstavlja poskus posneti film, ki se bo pokazal v prihodnosti. Od samega začetka me ni zanimalo popisovanje ali analiza dogajanja, pač pa prikazati tisto dogajanje Tukaj in Zdaj, ki zaenkrat ostaja skrito. Tako smo poskusili naslednje: videti in slišati, kar je tukaj, in tudi kar je tukaj v nas. Ob tem so na površje privreli spomini na težke izkušnje. Te smo sprejeli (najprej sami pri sebi), kar nam je omogočilo nov vpogled in nam dovolilo oblikovanje nekega novega zavedanja: spomin na sedanjost. To je proces, ki ga skuša film približati gledalcu, s tem pa ponuditi prostor za oblikovanje novih, lastnih asociacij in interpretacij.

Prav v odmiku od ustaljenih običajev in življenjskih konceptov se nam postavlja vprašanje o možnostih oblikovanja neke nove, bolj življenjske kulture. Filme (in gledanje filmov) lahko razumemo kot eno izmed teh novih kulturnih možnosti, ki omogoča razmislek in nas hkrati ne pušča zunaj.

'Lep pogled' se končno pokaže kot uničevalen, kar pa je verjetno izkušnja vsakega, ki poskuša posneti film. Tako množični turizem v slikoviti pokrajini povzroči uničenje, ki globoko prizadene družbene strukture. Tudi o tem govori Bellavista. Govori pa tudi o jeziku otroštva, ki neposredno, globoko in svojevrstno določa ravno to pokrajino kot življenjski svet. Jezik pa nezadržno izginja in njegovo mesto lahko zapolni neki nov jezik, novo soočanje s svetom, ki se ne ustavi zgolj pri 'Lepem pogledu', ampak išče, kar je tu, in vedno znova zahteva odgovor, ki prihaja iz globin naše lastne eksistence.

In nenadoma se počutim tako blizu prednikom, ki so s takšno intenzivnostjo živeli s svojo okolico, ker so morali od tega življenja živeti. Mislim, da danes ni povsem drugače, tega samo ne občutimo tako neposredno. Otok Tubiti, ozki horizont, ki je svoje žrtve stalno omejeval, pa smo pustili za seboj, kar lahko razumemo kot našo veliko prednost.“

Peter Schreiner