DESET KRATKIH FILMOV VITTORIA DE SETE
DESET KRATKIH FILMOV VITTORIA DE SETE
TEN SHORT FILMS BY VITTORIO DE SETA
Italija
Italy
Isole di fuoco
1954-55, 35 mm, Scope, 11’
Surfarara
1955, 35 mm, Scope, 11’
Pasqua in Sicilia
1955, 35 mm, Scope, 11’
Contadini del mare
1955, 35 mm, Scope, 11’
Parabola d'oro
1955, 35 mm, Scope, 11’
Lu tempu de li pisci spata
1954, 35 mm, 11’
Pescherecci
1958, 35 mm, 11’
Pastori di Orgosolo
1958, 35 mm, 11’
Un giorno in Barbagia
1958, 35 mm, 11’
I dimenticati
1959, 35 mm, 20’
“De Seta je antropolog, ki govori z glasom poeta. Od kod prihaja ta glas, sem se spraševal. Štirideset let pozneje pa sem odgovor morda našel v njegovih dokumentarnih filmih. Ko sem si jih končno ogledal, mi je vzelo sapo. Že ob prvih posnetkih sem začutil nelagodje, nejasnost. Nisem bil pripravljen na tisto, kar sem videl.
Preplavilo me je močno čustvo. Bilo je skoraj tako, kot bi sam vstopil v platno, in znašel sem se v svetu, ki ga nisem nikoli poznal, nenadoma pa sem ga prepoznal. To je bil svet ob svojem somraku. Opazoval sem kulturo svojih prednikov ob koncu njene zgodovine, na poti, da postane mit.
Spomnil sem se prizora iz Fellinijeve Rome, v katerem se freska razgradi, ko je med gradnjo podzemne železnice izpostavljena dnevni svetlobi – to so delci starodavne civilizacije, ki segajo v sodobnost in odzvanjajo z epskimi razsežnostmi.
Zdelo se mi je, da ne vstopam le v platno, pač pa tudi v režiserjev pogled. Kot bi gledal svet skozi De Setine oči in se skupaj z njim vračal k svojim koreninam. Delil sem njegovo vedoželjnost in začudenje ter z žalostjo spoznaval, kot je moral tudi on sam, da gre za zadnje posnetke vitalnosti nedotaknjene kulture.
Na platnu je bila Sicilija. Tista Sicilija, ki so jo kot zadnji poznali moji stari starši. Tista Sicilija, ki so jo zapustili. Dežela, kjer je dnevna svetloba tako dragocena ter so noči tako mračne in skrivnostne. (...)
Kakšne vrste alkimija je bila to? Film v svojem bistvu – kjer režiser ne le snema realnost, pač pa jo živi. V teh dokumentarnih filmih sem spet prepoznal De Setino ponižno empatijo, ki sem jo pred štiridesetimi leti izkusil ob gledanju Banditiov iz Orgosola (Banditi a Orgosolo). Čutil sem, kako doživljam ne le svet svojih prednikov, ki se mi razodeva pred očmi, pač pa tudi kinematografijo, ki ne obstaja več. Film z močjo božanske molitve.
Projekcija je trajala le kakšno uro, a čas je mineval počasi – kot bi se naselil v vsako sličico, ki se je odvrtela.
Nekaj v meni se je spremenilo. Šlo je za film v njegovi najbolj povzdignjeni obliki, film, ki ima moč transformacije. Razumel sem stvari, ki jih poprej nikoli nisem, izkusil sem občutke, za katere nisem vedel, da jih imam. Počutil sem se, kot bi prepotoval izgubljeni raj. “
Martin Scorsese, odlomek predstavitvenega govora s filmskega festivala Tribeca
