Zakaj mi ni nihče povedal, da bo v Afganistanu postalo tako hudo

»Film je bil narejen in posnet v prvi osebi, gleda se ga v prvi osebi. Filmar je zlezel v glavo travmatiziranega afganistanskega vojnega veterana in posnel film, kakršnega bi posnel brazgotinasti in depresivni vojak. Vojakov – in potemtakem tudi filmarjev – 'jaz' snema svojo okolico s kamero prenosnega telefona. Svoje vsakdanje okolje na vsakdanji način. Kot dnevnik. Dnevnik vojaka in obenem dnevnik filmarja. Protagonist, filmar, redko zapušča svoje stanovanje v Amsterdamu. Morda si brez puške in čelade ne upa na ulico. Sklanja se skozi okno in snema dogodke spodaj, na ulici. Občutljiv na nasilje, kakršen je, snema pričkanja ulične mularije in policijsko nasilje, ki sledi. Okolje postaja vedno bolj grobo in on ga snema. Okolje vizualizira njegove notranje strahove. Film tako utelesi strah, o katerem sicer niti govoriti ne moremo. Dialoga skoraj ni. Delo opravljajo atmosferične in občasno čudežne podobe; gledišče nekoga travmatiziranega. Upodobitev njegovih strahov. Telefonski posnetki so namenoma v slabi ločljivosti. S tem pridobivajo likovno in abstraktno kakovost. Eksperimentalni pristop je primerljiv zgolj s častnimi eksperimentiranji z 8-milimetrskim filmskim trakom. Zrno preteklosti je postalo piksel sedanjosti.«

Gertjan Zuilhhof, katalog Rotterdamskega mednarodnega filmskega festivala 2007

»Časopisi so poročali, da sem eden najbolj provokativnih filmarjev na Nizozemskem. Sam se ne štejem za takšnega. Samo trudim se snemati razburljive filme. Burkanje čustev je zgolj sredstvo, ki se ga poslužujem.«

Cyrus Frisch