Na mestu otvoritve: Bamako

za isolacinema.org piše Matjaž Ličer

Francoski filozof Michel Foucault je svoje dni z izjavo, da je pojem subjekta zgolj invencija dobe po francoski revoluciji in da so mu dnevi šteti, dvignil veliko prahu. Izjavo, ki je med sodobnimi licemerneži hitro dobila heretični sloves, se je bralo kot ničenje najbolj svetega aksioma moderne, kot ničenje diskurza človekovih pravic. Izjava je simptom časa, ki s polnimi usti govora o univerzalnosti neodtujljivih človekovih pravic zelo skrbno tehta med tistimi člani človeške vrste, ki si to univerzalnost zaslužijo, in tistimi, ki si je ne.

In če je nekdaj še kazalo, da so človekove pravice - opredeljene v deklaraciji z izmuzljivim naslovom "Deklaracija o pravicah človeka in državljana" - pravzaprav izključno pravice državljana, je globalizacija prek korporativnih posegov odpihnila tudi to. Pravice, ki so danes neodtujljive, niso pravice ljudi, temveč predvsem pravice korporacij, pravice moči.

Kot Foucaultov izrek je tudi Sissakov film Bamako otrok svojega časa, ki se v drugačnih formalnih odtenkih giblje okrog podobnega nabora problemov, ki jih poleg naštetega lahko opredelimo kot tehtanje legalnosti in legitimnosti. Kolikor legitimnost predstavlja konsenzualni ideološki okvir, v katerem kot črka zakona vznikne legalnost, Bamako pokaže, da imamo danes opravka z bistveno nelegitimno legalnostjo - s sprevrženim pravom. Sissako se v filmu odloči za legalistični inverz: v malijskem mestu Bamako uprizori sodni proces vaščanov proti največjim institucijam globalne moči.

Sissako v filmu posodi glas tistim, ki jih Zahod vztrajno vzpostavlja kot desubjektivirane žrtve - ne kot ljudi, temveč kot trpeče živali, potrebne pomoči. Umik iz razmerij trpljenja, prekinitev z bedo trenutne situacije, začetek delovanja - to so natanko dogodki, ki jih Zahod v optiki svojega humanitarnega novoreka ostalemu svetu preprečuje. Sarkastični filmski razdelek, ki formalno in vsebinsko pretendira na holivudski western, in v katerem Afričani umirajo v spopadu bebavih globalnih kavbojev, je le še ena v vrsti metafor, ki predstavijo smrt Afričana kot nesmiselno, nepomembno in kolateralno škodo nereflektiranih iger globalnih sil.

Bamako z izrecno asimetrijo med francoskim zagovornikom Svetovne Banke in vaščani
prepričljivo demonstrira dejstvo, da za artikulacijo kritik poznega kapitalizma zadostuje zdrav ulični razum, za njegovo obrambo pa potrebujemo akademsko izobrazbo. Skozi odvetnikove procesne očitke vaščanki, da ni dovolj poučena o ekonomski situaciji, Sissako pred nami razgrne ideologijo v najčistejši obliki. Ideologijo postmoderne, katere maligno jedro lahko povzamemo s kratkim imperativom: "Ne misli!" - seveda z obveznim dodatkom: " Namesto razmišljanja brezpogojno sprejmi, kar ti ponujam jaz!" Sissako to mojstrsko formulira: "Afričani smo posiljeni v domišljiji." Odvetnikov očitek Afričanki, da so njeni očitki Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki pristranski in subjektivni, razgalja temeljno značilnost sodobnega diskurza, ki kapitalizem razume kot usodo, kot nujnost, kot objektivnost. Lažje od razpada kapitalizma si predstavljamo konec človeštva kot takega.

Utelešenje resnične etike dvoriščnega sodnega procesa je pravni zagovornik vaščanov. Njegovo sporočilo je jasno, skozenj govori Sissako: Ne! etiki človekovih pravic; Ne! dušebrižniški etiki humanitarnih organizacij, teh "trojanskih konj kapitalizma"; Da! etiki dane situacije, ki zapoveduje delovanje ne-glede-na, brez zahrbtnih interesov, brez preračunljivosti in do samega konca.

Epilog: odgovor na vprašanje, zakaj podnapisi ob starčevi dvoriščni pesmi izginejo, je na dlani. Ker so odveč. Besede lijejo iz njega s tolikšno nujo, da vsi vemo, o čem poje.