Silvanova Kino Šola

besedilo: Vlado Škafar, programski direktor Silvanove Kino Šole

Na začetku: Silvanova kino šola ni šola, ampak prostor. Prostor, odprt za vse, ki jih zanima razmišljanje in doživetje filma in življenja.

Drugič: večino filmov iz letošnjega programa SKŠ boste lahko videli samo v Izoli. Ne boste jih našli ne v kinu ne na televiziji, težko jih boste našli na DVD-jih ali po spletu, nekateri obstajajo samo na filmskem formatu in se predvajajo samo ob posebnih priložnostih. Izola je ta priložnost, za srečanje vas in teh filmov edino.

In tretjič: ti filmi so edinstveni. Tema letošnjega programa SKŠ je "Jaz sem prizorišče filma". Gre torej za zelo osebne filmske pripovedi, za zelo osebna filmska in življenjska srečanja. Obenem pa letošnji program obsega ustvarjalce, ki sem si jih že dolgo želel pripeljati v Slovenijo, narediti zanje nekaj posebnega, pa ni bilo prave priložnosti.

Četrtek, 31.5. – uvod: Nekaj mojih misli na temo prvoosebne filmske pripovedi, nekaj obzorja te lepe filmske pokrajine, nekaj miselnih diapozitivov za vabilo v nove filmske svetove in nekaj krasnih nenapovedanih filmskih presenečenj. No, tistega glavnega vam lahko odkrijem – interno, inkognito, samo med nami, si bomo pogledali neverjeten film, ki sem ga dobil po pošti od prijatelja Charlieja. Kako je njemu prišel v roke, ne vem, a prišel je kot čudež. Naslov je bizaren, nezapomnljiv – Symbiopsychotaxiplasm: Take 1 – če kdo ve, kaj bi to lahko pomenilo, se priporočam! – film je nastal leta 1968, njegov mastermind je William Greaves, kroži pa spet od leta 2005, ko ga je pozabi utrgal Steven Soderbergh. Biser, evo.

Petek, 1.6.: Borisa Lehmana spremljam že več kot deset let. Prikaže se samo na najboljših festivalih. Pride potiho, pred dvorano ni gneče ne fotoreporterjev, toda v dvorani se ob njegovih filmih, ki jih včasih kar sam predvaja, vselej nekaj zgane. Njegovemu življenju, človeku torej, se pride tako blizu, v njegovih posnetkih, ki sestavljajo neskončni in nemogoči avtoportret.

Sobota 2.6.: Jacqueline Veuve je moja dolgoletna ljubezen. Ko sem deset let hodil na festival v Locarno, sem vedno najprej poiskal njen film in ga obkrožil. Z Agnes Varda sta čudoviti dvojčici tistega filma, ki mu pravimo dokumentarni, čeprav je to ponesrečen izraz. Opazujeta stvarnost, jo kažeta, vendar tako, kakor jo vidita, čutita, razumeta, hočeta, nočeta, ker sta z njo skupaj. Ko pripovedujeta o drugih, govorita o sebi. Jacqueline ne poznate, čeprav je že desetletja v vrhu evropskega neigranega filma, a če ste se srečali s kakšnim filmom Agnes Varda, boste vedeli, da vas čakajo očarljivi filmi.

Nedelja 3.6.: OM produkcija je dolga leta ležala skrita v zaprašenem arhivu nekaj metrov od Izole. Toda na Kino Otok prihajajo taki ljudje, ki lahko skriti filmski arhiv zavohajo na kilometre. Kako je prišlo do odkritja ni čisto jasno, ampak zdaj so nam končno na voljo ti nenavadni zapisi na 8mm filmski trak, ki so povsem sodeč nastali v naših krajih. Malo je vanje zagrizel zob časa, ampak samo v trak, v njihovo duhovno tkivo niti malo. Enako živi in navdihujoči so kot ob nastanku. Na svoj način, nepredvidljiv, a zanesljivo ekstatičen, jih bo predstavil kurator arhiva Slobodan Valentinčič.

Ponedeljek 4.6.: Razšli se bomo, s solznimi očmi. Trije naši najljubši znanci, Naomi Kawase, Victor Kosakovski in Jonas Mekas nam kažejo rojstva in prve korake svojih otrok. Žal ne bo nikogar izmed njih osebno v Izolo: Kosakovski je moral odpovedati, ker snema nov film, Mekas je šel že skoraj po karto, pa je ugotovil, da ne zmore, ker mora vsak dan na svoji spletni strani objaviti en film – glej www.jonasmekas.com – mogoče naredi enega tudi o Izoli iz daljave, Naomi Kawase, ki je pravkar prejela v Cannesu nagrado za svoj novi film, pa se posveča svoji novi družini.

V Kinu Odeon vas čaka lepa filmska izkušnja.