Gora

Pretanjen prvenec o fizični in duhovni stiski osamljene ortodoksne Judinje, ki z družino živi na zgodovinske simbolike polnem judovskem pokopališču na jeruzalemski Oljski gori, ki, kot odkrije, nudi dom tudi nočni skupnosti prostitutk in prekupčevalcev z mamili. Drobni dogodki in vsakdanji odtenki dosežejo vrhunec v vsem svojem čustvenem naboju – kakor gora, ki jo počasi oblikujejo notranje tektonske sile.






Gora/Mountain
režija/directed by Yaelle Kayam scenarij/screenplay Yaelle Kayam fotografija/cinematography Itay Maromglasba/music Ophir Leibovitch zvok/sound Tully Chen, Itzik Cohen montaža/editing Or Ben David igrajo/cast Shani Klein, Avshalom Pollak, Haitham Ibrahem Omari producenti/producers Eilon Ratzkovsky, Yochanan Kredo, Yossi Uzrad, Lisa Uzrad, Guy Jacoel produkcija/production July August Productions 
distribucija/distribution Films Distribution
format/format DCP dolžina/running time 83'



PROJEKCIJI:
Letni kino Manzioli
3. 6., 21:00

Art kino Odeon
5. 6., 10:00



Botra filma je Nataša Tič Ralijan.


Yaelle Kayam (1979) je režiserka in predavateljica na oddelku za film na izraelskem Sapir College. Študirala je film na Victorian College of the Arts v Melbournu in Sam Spiegel Film and Television School v Jeruzalemu. Njen diplomski film Diploma je bil prikazan na več kot 70 festivalih po svetu in prejel 14 mednarodnih nagrad, osvojil pa tudi tretje mesto v izboru Cinefondation na festivalu v Cannesu leta 2009. Gora, njen celovečerni prvenec, je bil predstavljen na beneškem festivalu v sekciji Obzorja.


***

Oljska gora, Jeruzalem. Tik ob z belimi nagrobniki obdanem najstarejšem judovskem pokopališču se skriva skromen dom ortodoksne judovske družine, ki ga od pokopališča ločuje le skromna žičnata ograja. Protagonistka tega melanholičnega portreta vsakdana ženske, ki ne more prodreti iz okovov svoje družbeno opredeljene vloge gospodinje in matere, je Tzvia, ženska, ki hrepeni po polnejšem in razburljivejšem življenju, a je deležna le vse manjše intimnosti in pozornosti svojega moža. Beli nagrobniki s tisočletno zgodovino, a hkrati obdani s senco smrti in človeške minljivosti, so zanjo vse, kar v tem življenju pozna – medtem ko lahko preostali Jeruzalem opazuje le od daleč, sanjajoč o drugačnem življenju; življenju med živimi.

Tzvia se počuti vse bolj nevidno; kot da se tudi sama spreminja v senco, v spomin, ki so ga za sabo pustili umrli, ki jo obdajajo. Za to gre kriviti predvsem njenega moža, čigar fizična odsotnost, vse večja emocionalna distanca in vsestransko upadanje zanimanja za ženo, ki z očiščevalnim obredom mihvahe poskuša obuditi njun izgorel zakonski plamen, jo potiskajo v čedalje večji obup, dokler neke noči na enem izmed pokopaliških nagrobnikov ne naleti na neznanca, ujeta v momentu strasti. Prizor, ki jo obenem vzburi in prestraši, saj zajema vso spontanost in strast, ki sta v njenem zakonu že davno usahnili, v njej vzbudi radovednost za nadaljnje raziskovanje pokopališkega nočnega življenja. Prostitutke, zvodniki in prodajalci drog so skrivni nočni obiskovalci taistih poti med nagrobniki, med katerimi Tzvia dnevno postopa v upanju, da najde nekaj, kar bo njenemu praznemu, rutinskemu, nepotešenemu življenju dalo večji smisel.  

Filmski prvenec Yaelle Kayam je realistični portret ženske, ki ji v patriarhalni družbi ne uspe najti glasu, s katerim bi opozorila na svoje želje in pričakovanja. Počasni posnetki, ki se pogosto ustavijo v bližnjem planu Tzviinega v žalost in hrepenenje odetega obraza, in neprijetna redkost dialogov med družinskimi člani pripomorejo k melanholični atmosferi, ki obdaja film, medtem ko nočni posnetki, povsem kontrastni dnevnim, s soncem obdanim posnetkom historičnega pokopališča, opozarjajo na bitko, ki jo v sebi bije Tzvia. Njena identiteta verne ženske, žene in matere se vse bolj prepleta s skrivnostnim temačnim življenjem, ki vzkali ob sončnem zahodu in temelji na potešitvi mesenega poželenja in trenutnem užitku. A film nam s svojim dvoumnim koncem, ki v spomin za trenutek prikliče Kaurismäkijevo Dekle iz tovarne vžigalic, ne ponudi nobenega odgovora na to, katera plat njene razdvojene osebnosti prevlada in katero izmed dveh življenj bo predstavljalo njeno prihodnost.

Veronika Zakonjšek

***

In gledala in dihala sem s to lepo žensko ... s postavo, ki si je ne bi vsaka želela. In kako mi je bila lepa in znana.
Pred leti sem si zaželela ovinek na svoji poti, ki bi imel več duhovne vsebine. In pojavilo se je ogromno vprašanj. In ... Naletela sem naravnost na klopko, polno vozlov. Ime ji je bilo Ženskost. In vozli so bili vprašanja kot na primer: Kaj je ženskost? Jo jaz živim? Kakšen je sploh pogled moje civilizacije nanjo? Zakaj imam občutek, kot da sem za nekaj opeharjena? Kdo je kriv, da tukaj nekaj ni v redu? O, kako bi dobro delo, da najdem(o) krivca. Jupi! Dajmo ga! Pa ga nisem, in tudi če bi ga, mi ne bo koristil. Ženskost, kje si? Sama jo moram odkriti in ceniti in uživati. In živeti. Kot seveda najlepše zmorem. In kot plaz se izza vse predolgo zategnjene zapornice ulije morje občutij, ki vsa kričijo o zavrnitvah, hrepenenju, o želji po ljubiti in biti ljubljena, o krivicah in strahovih ... Pa kako je to mogoče, saj živim v Svobodi! Kam neki sem se sama zaprla? Hej, pa saj nikomur nič slabega nočem! Joj, koliko nekih zavrnitev si naberemo v življenju. Gre za nezavedno zbirateljstvo z mazohističnim pridihom.
In gledala sem to lepo žensko in dihala z njo in se skoznjo spraševala in bila jezna in se bala in želela in hrepenela in se zdela neumna, nesposobna, nepomembna in začutila sram in iskala rešitve in se trudila razumeti. Ja, saj jo razumem. Čutim jo skozi dušo ženske. Lepota brez primere, in kot da ima vsaka od nas svojo skledico, ki jo zlije v skupno morje. Solze v njej so bodisi solze sreče bodisi solze žalosti. Ampak kako lepo, kajti to je življenje. In živeti in raziskovati ga kot ženska je prav poseben dar. Sploh tu pri nas, v dobrih pogojih, kjer imamo, kot menim, zelo pomembno vlogo. Postaviti jo moramo na nebesni svod, jo razpeti, da se milina razlije in nam vsem nudi nežno varnost. In nihče se je ne bo več bal. Drugače se lahko zgodi, da hrana ne bo skuhana samo z ljubeznijo ...

Nataša Tič Ralijan, botra filma