Lampedusa

Na otoku Lampedusi se križata poti pobega neke ženske in nekega moškega. Zakaria je Somalec v poznih dvajsetih letih, ki je tvegal življenje, ko je na majhnem čolnu prišel na otok v begu pred državljansko vojno. Ostarela Giulia, turistka iz severne Italije, beži pred globokimi osebnimi preizkušnjami. Lampedusa kot univerzalni prostor srečanja niha med dokumentarnim in igranim v bleščeči črno-beli abstrakciji.







Lampedusa
režija/directed
by Peter Schreiner scenarij/screenplay Peter Schreiner fotografija/cinematography Peter Schreiner zvok/sound Johannes Schmelzer-Ziringer montaža/editing Peter Schreiner igrajo/cast Giuliana Pachner, Zakaria Mohamed Ali, Pasquale De Rubeis, Anna Matina, Awad Elkish produkcija/production Peter Schreiner Filmproduktion - echt.zeit.film distribucija/distribution echt.zeit.film
format/format DCP dolžina/running time 130'



PROJEKCIJA:
Art kino Odeon
3. 6., 18:00



Peter Schreiner 
(1957) je študiral na oddelku za film in televizijo Akademije za glasbo in uprizoritvene umetnosti na Dunaju in od leta 1982 ustvarja eksperimentalne dokumentarne filme. Njegova dela so bila prikazana na številnih festivalih po svetu, med drugim v Benetkah, Karlovih Varih, Rotterdamu in na Dunaju.


***


Giulia je na Lampedusi ob pomoči starejšega para prebredla osebno stisko. Zakaria se je tja zatekel pred državljansko vojno v rodni Somaliji, zdaj pa je novinar in živi v Rimu. Oba sta se vrnila na ta majhen mediteranski otok – eno izmed najbolj obleganih vstopnih točk v trdnjavo Evropo in cilj številnih, ki iščejo zatočišče na najnevarnejši migrantski poti na svetu.

Za avstrijskega eksperimentalnega dokumentarista Petra Schreinerja so pred leti zapisali, da ustvarja filme, kot drugi pišejo poezijo. Snemati je začel v zgodnjih osemdesetih in po daljšem premoru nadaljeval leta 2006, ko je naposled poprijel za digitalno kamero. Tako kot v zgodnejših delih Schreiner tudi tokrat snema visokokontrastne črno-bele podobe, ki v dolgih, umirjenih sekvencah in ob subtilnem bučanju Sredozemskega morja odpirajo prostor za intuitivno, zgoščeno pozornost. Skopa, krhka krajina otoka Lampeduse pod njegovo taktirko postaja malodane abstrakten prostor srečanja, kjer protagonisti naslavljajo svoje najintimnejše misli in strahove. Poskušajo se orientirati na poti iskanja smisla, ki pa venomer ostaja fragmentarna, ujeta nekje med spomini in sedanjostjo. Preteklost se ob navzočnosti večplastne filmske podobe nenehno vriva v monologe in pogovore; vtisnila se je v njihovo kožo, obraze in telesa, ki jih Schreiner raziskuje v bližnjih posnetkih. Čeprav jih sprožajo tudi politično ozadje otoka in usode posameznikov na njem, so vprašanja, ki se jim zastavljajo in v katerih se združujejo travme, sanje, upanje ter izkustva, univerzalnega značaja in le redko tudi odgovorjena.

Schreinerjeva Lampedusa je film, osvobojen potrebe po pojasnjevanju, ki govori bolj o eksistencialni kot družbeni ali politični negotovosti, pri čemer sam postaja svojevrstno iskanje in preizpraševanje – svojih protagonistov, filmske forme in stvarnosti, v kateri je nastajal.

Bor Pleteršek


***


»Glavni cilj zato ni prikazati 'zgodbo', pač pa dopustiti, da se razvije in postane vidna notranja naracija. Omogočen bo proces, ki se – na globljih ravneh – lahko odvije le v trenutku snemanja. Kako se proces kot celota, pa tudi manjše sekvence ali celo tudi le en posnetek dejansko zgodijo, je nekaj, kar mora v končni fazi ostati odprto. /.../ To je tisto, kar igralkam in igralcem omogoči, da igrajo od znotraj ali, še bolje, da so tam kot oni sami, hkrati pa vseeno postanejo del notranje naracije filma.«


Peter Schreiner