Ribji spev

Mlad ribič trudoma vztraja v svojem poklicu kljub globalnemu industrijskemu prelovu, ki ogroža način življenja v azorski vasi, kjer mali ribolov že od nekdaj zagotavlja osnovno preživetje. Film, posnet med letoma 1999 in 2001, eno leto sledi Pedru in njegovi ekipi ter beleži njihovo spopadanje z neizogibnimi nevarnostmi dela na morju in odločenost, da ohranijo svobodo.







Ribji spev/Rabo de Peixe/Fish Tail
režija/directed by Joaquim Pinto, Nuno Leonel scenarij/screenplay Joaquim Pinto, Nuno Leonel fotografija/cinematography Joaquim Pinto, Nuno Leonel zvok/sound Joaquim Pinto, Nuno Leonel montaža/editing Joaquim Pinto, Nuno Leonel nastopajo/featuring Pedro Moniz, Artur Carreiro, Rui Melo, Manuel Moniz, Bruno Moniz, Marco Moniz 
produkcija/production 
Presente distribucija/distribution Presente 
format/format DCP dolžina/running time 103'



PROJEKCIJE:
Letni kino Manzioli
1. 6., 21:00

Art kino Odeon
2. 6., 11:00

Kinodvor (Otok v Ljubljani)
7.6., 19:00



Boter filma je Mate Dolenc.


Joaquim Pinto
(1957) je kot mešalec zvoka sodeloval pri več kot 100 filmih režiserjev, kot so Manoel de Oliveira, Raul Ruiz, Werner Schroeter in André Techiné. Med letoma 1987 in 1996 je produciral okoli 30 filmov, tudi Recordações da Casa Amarela in A Comédia de Deus režiserja Joãa Césarja Monteira, ki sta bila nagrajena na beneškem festivalu.

Nuno Leonel
(1969) od 16. leta deluje kot samouk na področju animacije, scenografije, snemanja in montaže zvoka, igre, tehnike in filmske fotografije.

Pinto in Leonel skupaj ustvarjata od leta 1996. Film Ribji spev je bil med drugim nagrajen na festivalih Cinéma du Réel in Indie Lisboa. 

***

Joaquim Pinto in Nuno Leonel ob koncu leta 1999 kupita letalske vozovnice za kratke počitnice na Sao Miguelu na Azorih. Najameta hišo v ribiški vasi Rabo de Peixe, v bližini prijatelja Arturja. Nekaj tednov opazovanja ljudi, srečevanja s tistimi, ki še ribarijo v oceanu. 1. januarja se z mladim Pedrom in njegovo ekipo odpravita na morje lovit mečarice. Po tej izkušnji ribiča vprašata za dovoljenje, da bi njegovo delo snemala dlje časa. Joaquim in Nuno vse leto 2000 snemata v Maroku in v Rabo de Peixe se vrneta šele spomladi 2001. Za več mesecev postaneta del skupnosti, tako na čolnu kot v vasi.

Leta 2003 sta dokončala krajšo različico dokumentarca, ki ga televizijska družba ni sprejela v predvajanje, po velikem uspehu filma Kaj zdaj? Spomni me pa sta se odločila za montažo še ene različice. Nastal je zelo oseben in ganljiv film. Delo ribičev je prikazano od znotraj, z veliko mero empatije: življenjska pot avtorjev se prekriža z življenjem vaščanov. Joaquim se sooči z izčrpanostjo zaradi hepatitisa C, Nuno se rad potaplja in tega nauči še nekega mladeniča. Medtem ko je eden od njiju pod vodo, se drugi spopada s tesnobo in čudnimi prividi. Film ne opisuje samo krajev in človekovega delovanja; glasova avtorjev se izmenjujeta pri pripovedovanju o ljubezni, o odkrivanju in tihem opazovanju ter o doumevanju. Rešita tudi zapuščenega psa Rufusa, ki ostane z njima zelo dolgo. Njune podobe morja so poetične tako na sanjav kot na nostalgičen način. Film je portret skupnosti, ki je zaradi velikih industrijskih ribiških ladij iz Južne Koreje in od drugod morda blizu koncu. Oda svobodi ribičev, kot je leta 1934 zapisala Simone Weil. Na morju ni nobenega šefa, nobene lastnine, četudi se Pedro in drugi ves čas ukvarjajo z zakoni, ki njihovo dejavnost strogo določajo. Na ribarjenje lahko gledamo z različnih vidikov, kot na hobi ali plenilsko panogo. In jasno je, na kateri strani sta Joaquim in Nuno. Ribiči imajo željo po izpopolnjevanju: Rui se hoče naučiti plavati in potapljati, Pedro in Manuel se vrneta v šolo. Morje kot izziv, morje kot grobnica. Eduardo, Pedrov brat dvojček, gre nekega dne ribarit s prijateljem in se nikoli ne vrne. Režiserja s kamero sta del celotnega dogajanja, razpetega med tragedijo in poezijo. Naše bivanje v tem koščku raja spremljajo zvoki iz narave in glasba, od azorskih tradicionalnih pesmi in Caetana Velosa do rapa.

Nicola Falcinella

***

Ribiči in otoki

Ob gledanju filma Ribji spev me je v duhu odneslo na otoke, po katerih sem nekoč sam hodil,  okrog njih plul in plaval, lovil ribe, posedal v krčmah, v raznih kužinah – kuhinjah, na terasah in plažah, trgal grozdje, motal ribiške vrvice in brusil osti podvodnih pušk, netil ognje za pečenje rib na gradeli in zvračal kozarce raznih otoških opojnih pijač.

Ribiči iz filma so se mi zdeli znani. Kot da sem jih že videl. Nisem bil na Azorih, nisem bil na Sao Miguelu, nisem bil na Ribjem repu (kar, kot se mi zdi, pomeni Rabo de Peixe). Bil sem pač na marsikaterem otoku, kot da bi jih zbiral za kolekcijo, a največ na otoku Biševu nasproti Komiže na Visu. Saj imajo skoraj enake obraze, Pedri, Bruni, Marci, Migueli na Rabo de Peixe, kot naši komiški Živkoti, Nikice, Andrije in Mateti; tudi oblečeni so podobno,  modri delovni kombinezoni, kavbojke, srajce, puloverji. Imajo podobne ribiške ladje, azorske gaete so skoraj enake komiškim gaetam falkušam. Imajo podobno življenje in podobne usode. Navsezadnje tudi precej podobno razmišljajo, saj so njihova življenja podobna, okrog njih je morje, v morju so ribe, ribe so njihova življenja, ko se iz morske živali spremenijo v bankovce. S trdim delom in prenašanjem hudih vremenskih tegob zaslužijo za skromno življenje na otoku. Vsak otok je sicer malo drugačen, v bistvu pa so si vsi podobni. Vse druži morje in morje vse izenačuje, čeprav je povsod drugačno.

Pred leti so Komižani peljali svojo repliko gaete falkuše na svetovno razstavo Expo v Lizbono. Tam so se seznanili s portugalskimi ribiči. Ugotovili so, da so mnogi njihovi ribiški izrazi podobni ali celo enaki. Iz Mediterana so se razširili tudi na Atlantik. Celo nekateri  komiški priimki so zveneli precej portugalsko; Martinis, Forte, Fiamengo.
Nič čudnega, da so se mi ljudje iz vasi Rabo de Peixe zdeli znani.

Ko sem v filmu gledal ozke ulice azorskega mesteca, se mi je zdelo, da se sprehajam po Komiži. Ali po Izoli ali po Rovinju ali po Piranu. No, le morje se mi je zdelo bolj divje. Jadran se zna lepo umiriti, Atlantik težko. Čeprav je pozimi tudi Jadran lahko zelo pasji. Komiški ribiči so nekoč tudi pozimi lovili jastoge, z gaetami so se vozili zelo daleč, na Palagružo in Jabuko, tam so morali preživeti mraz in viharje, njihove ladjice pa niso imele kabin. Včasih je bilo tako mraz, da so si morali zjutraj roke ogreti s svojim urinom, da so lahko premaknili prste. Tako je, njihova jutranja toaleta je bila scanje po svojih premrlih rokah! A s tem (in s sardelami) so zgradili Komižo. Kot Pedro, Bruno, Marco z mečaricami, palamidami, skušami in rakovicami svoj Rabo de Peixe. Morje jim je zgradilo domove.

Otoka ni brez morja. Morje naredi, da je otok otok. Iz zemlje in skal, rastlin in živali ga ustvari. Dlje kot je od kopnega, bolj je otok. Otok je bolj odvisen od morja kot od zemlje. V knjigi Čar otoka piše angleška pisateljica Elisabeth Boudge: »Na našem otoku ne moreš biti individualist. Na zelo majhnem prostoru je nakopičene toliko čarobnosti. Morje vsepovsod okrog nas tako tesno objema, da smo vsi v rokah drug drugega – ljudje, letni časi, ptice, cvetlice in tekoča voda. Ljudje, ki živijo na otoku, razumejo, kaj pomeni enost.«

Victor Hugo, ki ga poznamo po mračnih realističnih pariških romanih, je napisal roman Pomorščaki (Le travailler de la mer), ki se dogaja na otoku Guernsey v Rokavskem prelivu. Takole posvetilo je napisal otoku na začetku knjige: »Knjigo posvečam skali gostoljubja in svobode, kotičku stare normanske zemlje, kjer živi plemenito, malo pomorsko ljudstvo, puščobnemu in milemu otoku Guernsey, mojemu sedanjemu pribežališču in verjetno tudi mojemu grobu.«
Zadnja leta je preživel tam in res, tam je tudi pokopan.

Morje torej neumorno buta ob obale Sao Miguela in drugih Azorov, ribiči krpajo mreže, odhajajo na morje, spuščajo vanj parangale in vrše, pripeljejo ulov na tržnico, razporedijo ribe po kašetah, velike pa razsekajo, poberejo bankovce, grejo v krčmo in potem domov k svojim ženam in mnogim otrokom, ob praznikih slavijo svetnike, ob prostih dnevih sedejo na klop pod svetilnik (ali cerkev) in si vtaknejo čik v usta – in tako v ribjem krogu naprej, do konca in do novega začetka, ribiči, otočani, tako podobni na vseh otokih, da se menda ne motim, če rečem, da vse poznam, tudi tiste, ki jih nisem nikoli videl.

Mate Dolenc, boter filma