V imenu ljubezni

Nekoč ognjevito deklico neusmiljena neapeljska realnost v štirih desetletjih obrusi v rahločutno žensko, razpeto med skrbjo za otroke in starše, nerazrešenimi čustvi do moža ter demoni družinske preteklosti in neizpolnjujoče sedanjosti. Anna ni nesrečna, toda zakaj ob jutrih skozi kuhinjsko okno namesto modrega neba vidi težko sivino? Nagrada Coppa Volpi Valerii Golino za najboljšo žensko vlogo v Benetkah 2015.






V imenu ljubezni/Per amor vostro/Anna
režija/directed by Giuseppe M. Gaudino scenarij/screenplay Giuseppe M. Gaudino, Isabella Sandri, Lina Sartifotografija/cinematography Matteo Cocco glasba/music Epsilon Indi zvok/sound Daniele Maraniello montaža/editingGiogiò Franchini igrajo/cast Valeria Golino, Massimiliano Gallo, Adriano Giannini, Salvatore Cantalupo, Rosaria De Cicco, Elisabetta Mirra producenti/producers Riccardo Scamarcio, Viola Prestieri, Dario Formisano, Gaetano Di Vaio, Giuseppe M. Gaudino, Isabella Sandri, Giovanni Cottone, Gianluca Curti 
distribucija/distribution Rai Com
format/format DCP dolžina/running time 110'



PROJEKCIJE:
Letni kino Manzioli
4. 6., 21:00

Art kino Odeon
5. 6., 12:00

Kinodvor (Otok v Ljubljani)
26.5., 21:00



Giuseppe Mario Gaudino (1957) je italijanski režiser, scenarist, dokumentarist in scenograf, ki se pri delu večinoma posveča družbeni odtujenosti in kulturni tujosti. Njegov celovečerni prvenec, eksperimentalno dramo Giro di Lune tra Terra e Mare (1997), je bil prikazan v glavnem tekmovalnem programu beneškega festivala in je prejel nagrado tiger za najboljši film v Rotterdamu. V imenu ljubezni je bil uvrščen v glavni tekmovalni program 72. beneškega festivala, Valeria Golino pa je zanj prejela nagrado Coppa Volpi za najboljšo žensko vlogo.


***


Ljubezen v naslovu navadno zveni zapeljivo. Film Per amor vostro, za vašo ljubezen, pa že z nepričakovanim svojilnim zaimkom nakazuje, da ne bo šlo za sentimentalno ljubezensko zgodbico. In ne gre. Že res, da glavna junakinja Anna v ekspoziciji naravnost zacveti z nalezljivim romantičnim šarmom, primerljivim z očarljivostjo francoske sorodnice Amelie. Tudi Annina služba v filmskem studiu, kjer z velikimi plonk listi pomaga igralcem telenovel pri srce parajočih ljubezenskih dialogih, se približa proizvodnji ljubezenskih iluzij. Vendar Giuseppe Gaudino o naslovni ljubezni razmišlja zelo poglobljeno in odgovorno. Ljubezen postavlja med žensko in svet. To pomeni med njo in družino, med njo in tradicijo in, nenazadnje, med njo in moške. Cela vrsta ljubezni iz enega srca. Anna vse te ljubezni nosi z ljubeznijo, z lahkoto in lepoto, dokler na samoumevni povrhnjici njenega sveta ne nastane razpoka in v njeno ranljivost ne vdre skeleča svetloba ali dušeča tema. Morda je prav skrita ranljivost sevala tisto posebno lepoto, ki je ne morejo dati ne zunanje mere ne zunanja skladnost. Ko pa se njena ranljivost razkrije, postane Anna navaden človek, Anna dobi svojo zgodbo, obremenitve in slabosti. Lahko se začne italijanski film, ki ve, kam postaviti žensko: v družino, v njeno sredino in na vse njene vogale: trije otroci, mož v mafijskih poslih, pomoči potrebni stari starši, služba s patriarhalno posesivnimi dedci, predvsem pa tradicija na vsakem koraku in pod njim – tudi dobesedno, kajti pod ulicami Neaplja so katakombe, kosti, pokojniki in duhovi, je had, ki čaka, da zgoraj spodobno opraviš svojo nalogo in se vrneš v prah. Spodobno za žensko pa očitno še vedno pomeni nekaj drugega kot za moškega. Spodobno za žensko pomeni samoumevno darovanje ljubezni vsem, ki so je potrebni: staršem, otrokom, možu, bogu; tudi šefi pričakujejo ljubezenske usluge. Skratka: daj nam danes našo vsakdanjo ljubezen. Ko pa Anna sama začuti potrebo po ljubezni, ko se ji ta celo približa, pa čeprav v zelo nezanesljivi podobi igralca lepotca, je Anna že vnaprej obsojena. Njeni najbližji, njeni ljubljeni, njen bog imajo za njeno ljubezen drugo ime: greh. In ne pozabimo: Neapelj je čutno mesto, Neapelj je nevarno mesto.

Metod Pevec, boter filma