Za eno samo uro s teboj

Dokumentaristka sledi življenjski zgodbi svoje mame, ki je umrla, ko je imela režiserka 7 let. Zabrisani in skriti spomini z dedkovih posnetkov se na platnu razprejo v mozaik intimnih misli, dnevnikov, bolezni, ljubezni, otroštva in družine. Alina Marazzi sestavi pretresljivo zgodbo, ki poteši hrepenenje po ljubezni, vsaj za eno uro. Režijski prvenec je prejel nagrado za najboljši dokumentarni film v Torinu in posebno omembo žirije v Locarnu.





Za eno samo uro s teboj/Un'ora sola ti vorrei/For One More Hour with You
režija/directed by Alina Marazzi scenarij/screenplay Alina Marazzi zvok/sound Remo Ugolinelli, Alessandro Feletti, Benni Atria montaža/editing Ilaria Fraioli producenti/producers Alina Marazzi, Gianfilippo Pedote, Francesco Virga (Venerdí), Giuseppe Piccioni (Bartlebyfilm) distribucija/distribution Alina Marazzi 
format/format DCP dolžina/running time 55’ 



PROJEKCIJE:
Art kino Odeon
3. 6., 11:00

Letni kino Manzioli
3. 6., 23:30

Slovenska kinoteka (Otok v Ljubljani)
14.6., 18:30



Alina Marazzi (1964) je režiserka dokumentarnih in igranih filmov, ki se pri svojem delu večinoma posveča ženski subjektivnosti, materinstvu in spominu. Kot asistentka režije je sodelovala pri nastajanju celovečernih filmov in umetniških videoprojektov, kot kuratorica se je podpisala pod vizualno opremo za gledališki projekt. Za svoj kritiško hvaljeni film Za eno samo uro s teboj (2002) je prejela nagrado za najboljši italijanski dokumentarni film na festivalu v Torinu.

***

Za eno samo uro s teboj ni film in ni dokumentarec. Prežema ga življenje; življenje Liseli Hoepli, mame Aline Marazzi, ženske, režiserke, ki je sestavila njej dotlej nepoznani mozaik materinega življenja. Sestavila ga je s pomočjo posnetkov super 8, ki jih je zbral njen dedek, Liselijin oče, in besed same Liseli, ki jih je našla v njenih pismih in dnevnikih, vse do hladnih kartotek, ki so razkrivale nemoč zdravstva tistih časov pri zaviranju samouničevanja prelepe in nemirne ženske.

Alina je bila stara sedem let, ko je njena mati sklenila, da ne bo več prenašala takega životarjenja, in odtlej je njena podoba za dolga leta, celo desetletja obtičala v limbu tabujev, skrivnosti in negotovosti.

Ampak Liseli Hoepli je ponovno zaživela, ko je njena hči Alina sklenila obuditi spomin nanjo. Če pomislimo, kaj vse je terjala ta odločitev, kakšni so bili meseci, ko se je materina podoba prvič oblikovala pred hčerinimi očmi, kako težko je bilo ohranjati ravnovesje med čustveno vpletenostjo in neprizadetostjo, potrebno za tako neponovljiv načrt, nikakor ne moremo opredeliti kot »film« ali »dokumentarec« tako močne življenjske izkušnje, ki že v naslovu zajema veliko pomenov in ki prek filmskega medija razkriva izjemno dejanje ljubezni.

Moreno Miorelli


***


»K filmu Za eno samo uro s teboj me je gnala močna osebna želja, da opredelim svojo identiteto v odnosu do mame, protagonistke filma. Moja osebna pot iskanja dolgo izgubljene matere, ki si je leta 1972 vzela življenje, se je spremenila v vizualno in besedno pripoved, ki mi je povrnila osebno zgodbo in mi obenem začrtala vizualni slog pri filmskem ustvarjanju. /.../
Film pripoveduje o ženski, ujeti v toge moralne norme družbe, družbe, ki ni bila sposobna razumeti njene eksistencialne stiske in duševne bolezni, najverjetneje posledic poporodne depresije. V tistem času je bilo nepojmljivo, da bi bila premožna, lepa in inteligentna ženska v vlogi žene in matere nesrečna.«

Alina Marazzi