Zora

Tragikomedija o latvijskem kolhozu temelji na sovjetskem mitu o mučeništvu malega pionirja Pavlika Morozova in na nikoli realiziranem filmskem projektu mojstra Eisensteina. Razkošna vizualna simfonija, polna osupljivih poetičnih podob, dvoumnosti in izmuzljivih sporočil je hkrati spoštljiv poklon in pomenljiva kritika, je ljubezensko pismo sovjetskemu filmu. V sodelovanju z Nagrado Darko Bratina.






Zora/Ausma/Dawn
režija/directed by Laila Pakalnina scenarij/screenplay Laila Pakalnina fotografija/cinematography Wojciech Staroń zvok/sound Anrijs Krenbergs montaža/editing Kaspar Kallas igrajo/cast Vilis Daudziņš, Andris Keišs, Wiktor Zborowski, Liena Šmukste, Rūdolfs Plēpis, Antons Georgs Grauds producenti/producers Laila Pakalniņa (Hargla Company, Latvia), Kaspar Kallas (Miracle Worker, Poland; Digitaalne Sputnik, Estonia), Malgorzata Staroń (Staron Film, Poland) distribucija/distribution Laila Pakalnina
format/format DCP dolžina/running time 96'



PROJEKCIJE:
Art kino Odeon
2. 6., 18:30



Ena mednarodno najbolj prepoznavnih latvijskih režiserk, Laila Pakalnina (1962), je v mednarodnih krogih za izjemen avtorski glas obveljala že po prvih kratkih filmih. Njeno delo je bilo prikazano na najpomembnejših filmskih festivalih, kot so Cannes, Berlin, Benetke, Locarno, Toronto. Dvakrat je bila nominirana za nagrado Evropske filmske akademije, leta 2014 je prejela nagrado Darko Bratina. Dan prične s 15- do 20-kilometrskim tekom.


***


Raznolikost in nadzor

Slovensko občinstvo je imelo priložnost spoznati Lailo Pakalnino že leta 2014, ko ji je Kinoatelje podelil nagrado Darko Bratina. Ena najdrznejših evropskih režiserk se je rodila v Latviji, ko je ta še spadala pod Sovjetsko zvezo, in doštudirala režijo na slavnem VGIK v Moskvi. Njena poetika je tako od nekdaj globoko zasidrana v estetiki ruskih režiserjev, od Vertova do Eisensteina in naprej. Če so ruski pionirji režije poskušali zajeti v eni sapi kolektivno življenje novonastale družbe, pa Pakalnina poskuša razkriti kontradiktornost, norost, shizofreničnost novih burnih časov.

V Zori izbere za osnovo star Eisensteinov nerealiziran projekt. V središče postavi resnični lik Pavlika Morozova, ki je v Stalinovi Sovjetski zvezi dobil mitološke razsežnosti, ko je zaradi nasprotovanja novonastalemu režimu prijavil lastnega očeta. Čeprav v filmu deček postane Janis, je zgodba skoraj enaka. Oče je nasprotnik sovjetskega režima v Latviji, pijanec z grdimi zobmi, ki do smrti pretepe ženo. Njegov sin je lep, čist, poln dostojanstva in vere v novo dobo. Novo očetovsko figuro poišče v vodji kolektivne kmetije Karlisu, ki nenehno skrbi, da vsi delajo za dobro nove družbe in novega človeka. Tako v tej kot v drugih totalitarnih ideologijah so v osrčju vsega otroci. V Hanekejevem filmu Beli trak morajo otroci prevzeti vlogo odraslih, ko pred prvo svetovno vojno pripadniki različnih slojev niso več sposobni opravljati svojih družbenih vlog. V tej nasilni atmosferi poskušajo otroci postati odrasli, a temu seveda niso kos. Generacija teh otrok bo kasneje nastopila na zgodovinskem odru pod okriljem nacistične ideologije. V Zori slojev ni več, kontradiktornost starih navad in novih idealov mora posameznik razrešiti sam. Tako je vsak prisiljen služiti neki ideji in se omejiti, najbolj pa so temu podvrženi prav otroci.

Nizanje črno-belih kadrov, kjer vidimo fragmente kokoši, podgan, glav, religioznih kipov, strojev in steklenic, se vrsti pred orjaškimi ostanki stare in nove dobe, od mostov do tovarn. Vse to ustvari s čudovito uporabo zvokov in glasbe shizofreno simfonijo dogodkov, v katerih se osnovna zgodba Janisa, požrta od skupne energije časa, skorajda izgubi. Moralo Janisa, njegovo človeškost zasenči kolektivni spektakel, hrup ideologije. Janis ni več deček, temveč dvodimenzionalni heroj neustavljivega kolektivnega baleta.

Pakalnina ni samo izredna režiserka, je tudi ženska in kot taka se zaveda, da so zgodovino predolgo pisali in ustvarjali samo moški. Ti so se vedno zgledovali po absolutnih abstraktnih idejah in idealih, ki pa najbrž pripadajo prej nebu kot raznolikosti in kontradiktornosti matere zemlje. Pakalnina v čudoviti, bogati fotografiji zajame prav to protislovje sveta: živahno raznolikost stvarstva in nevidne sile, ki ga poskušajo nadzorovati. Protislovje, ki nam veliko pove tudi o današnjem času.

Jan Mozetič