Drago Parovel: Retrospektiva, ki je ni
Drago Parovel: Retrospektiva, ki je ni
Drago Parovel: Retrospective that does not exist
Drago Parovel: La retrospettiva che non c'è
Aničina hiša
Slovenija/Slovenia 1976
režija/directed by
Drago Parovel
scenarij/screenplay
Drago Parovel
fotografija/cinematography
Mile de Gleria
glasba/music
Drago Parovel in Iztok Jurančič (tudi poje)
montaža/editing
Drago Parovel
igra/casts
Olga Kacjan
produkcija/production
AGRFT, študijsko leto 1975/76
dolžina/running time
13'
Tv nadaljevanka (izbor)
Pogovori v postelji, radijska igra (praizvedba)
Da bi našli Draga Parovela, ki je leta 1976 ustvaril najlepši slovenski kratki film Aničina hiša, je treba imeti specialko. Pred petnajstimi leti, ko smo v Kinoteki kazali najboljše akademijske filme, ga nisem našel. Tisto je bila sploh malo žalostna projekcija, ko smo tako v živo ugotovili, da avtorjev najboljših filmov ni več. Za Žarka Lužnika in Boruta Blažiča smo vedeli, da sta pokojna, in nekateri so zraven prišteli tudi Parovela. Redki so sploh še vedeli zanj in vsak je imel svojo zgodbo njegovega izginotja: da je odšel z akademije neznano kam, da so ga vrgli s šole, ker je z umazanimi čevlji svinjal hodnike, da je šel nazaj na kmete in noče imeti z nikomer nič več, da ga morda sploh več ni.
Zdaj ga je po naključju našel Bratko Bibič, v mojstru, ki mu je iz kamna in lesa delal na hiši. Na Laborju bo večer pred srečanjem s Parovelom v Izoli poleg filmskega programa mogoče občudovati tudi njegovo zidarsko stvaritev, Silvanova kino šola pa bo s pomočjo Draga in njegovih prijateljev prikazala retrospektivo njegovih del, ki jih ni. Bolje rečeno, retrospektivo njegove poti, ki je bila veliko manj filmska, kot je kazalo po čudežnem začetku, vendar nič manj slikovita, vredna vzornika Don Kihota. Čeprav bodo nekatera poglavja odkrila njegova vizionarska razmišljanja o filmu in televiziji (nekaj odlomkov je ohranjenih), je večinoma obveljal občutek, da filma, kot ga vidi, ni mogoče realizirati. Zraven je prišla še življenjska filozofija, da ga tudi ni treba, saj že obstaja v kolektivni zavesti.
Pa vendar, ko se zagovori s teboj, je slišati željo, ali vsaj možnost, da bo nekaj še posnetega: »Moja ideja je ta: stvari morajo biti preproste, življenjske, in hkrati morajo imeti svojo dramaturgijo. To ni več dramaturgija 'kaj se dogaja bogatim in lepim', zdaj je aktualna dramaturgija kontre; recimo boj za planet Earth, za enakopravnost, proti religijam, multinacionalkam, proti vsem tem pizdarijam. Dramaturgija se lahko pojavi takrat, ko en navaden človek pošlje v kurac vse to, kar nam trobijo vsak dan, in pokaže, da ima svoje mišljenje, da ni tako neumen, da ni tako slab, da ni tako podrejen, ampak da iz svobodnega kota vidi vse, kar prihaja do njega. Tu se potem odpre nov svet. Tudi film bi moral biti odraz tega.«
