Pauline na plaži

PAULINE NA PLAŽI
Pauline à la plage/Pauline at the beach
Francija/France 1983, 35 mm, 94'

režija/directed by Eric Rohmer
scenarij/screenplay Eric Rohmer
fotografija/cinematography Néstor Almendros
glasba/music Jean-Louis Valéro
zvok/sound Georges Prat
montaža/editing Cecile Decugis
igrajo/cast Amanda Langlet, Arielle Dombasle, Pascal Greggory, Féodor Atkine, Simon de La Brosse, Rosette
producent/producer Margaret Ménégoz
produkcija/production Les Films Ariane


V tem lepem filmu Rohmer slavi ženske v vedrem in solarnem okolju poletnih počitnic na morju in nam pripoveduje prve ljubezenske dogodivščine ljubke petnajstletnice. Pauline bi se rada zaljubila. V krogu odraslih spoznava in se privaja pravilom zapeljevanja. Enkratno opazovanje sentimentalnih igric ljudi in poezije slehernega življenja. Po rohmerovsko: vedno je nekdo videl nekoga, ki zanima nekoga tretjega.

Marion se ločuje in sklene preživeti konec poletja skupaj s svojo sestrično Pauline v družinski vili v Grand-villu. Tam sreča Pierra, nekdanjo simpatijo, ki je po petih letih še vedno zaljubljen vanjo. Spozna pa tudi njegovega prijatelja Henrija, etnologa in profesionalnega zapeljivca. Pierra, ki jo nadleguje z gorečimi izjavami, neki večer zavrne in preživi noč s Henrijem. Naslednji dan Pauline sreča fanta svojih let, Sylvaina, in se z njim ljubkuje v Henrijevi vili …
Eden najbolj priljubljenih filmov velikega francoskega režiserja; na prvi pogled lahkotna, bistroumna, gostobesedna morska komedija zmešnjav, križana s poletno romanco, pod površino pa pretresljiva čustvena drama, prava ljubezenska kriminalka!

»Vse je dvoumno, celo krepost.«
 Balzac

»Tako kot se ima Johannes v Dreyerjevi Besedi za Jezusa Kristusa, ker je preveč bral Kierkegaarda, so tudi Rohmerjevi junaki preveč brali in se imajo za nekoga drugega; in kakor Johannes pričakujejo čudež, ki naj bi življenju, kolikor ga je še preostalo, vrnil smisel. Toda Rohmerjev svet ni Dreyerjev, ki ga naseljujejo polbogovi, svetniki, norci, preroki ali v življenje priklicani mrtveci. Njegov svet je prej svet omahljivcev in bojazljivcev, prebivalcev predpekla. Pa vendar ta na videz vsakdanji svet zamolklo razjedajo sence tesnobe in norosti – ne kakšne bučne in besne norosti, marveč diskretne, a kljub temu dovolj moteče. Osebe živijo pod tiranijo besed, ki dejanje podvajajo in presojajo, včasih pa ga tudi nadomeščajo. Kar zadeva čudež, če ga pričakujejo, je to navadno mahjen, neznaten čudež, ki ga resda ne opazijo vsi, vendar je na dosegu roke: modra ura, zeleni žarek ali kaj podobnega – neka bežna pojavitev, preblisk, ki vse življenje presvetli s svetlobo večnosti, veliki finale negotove izkušnje, o kateri je človek prepričan – tako vsaj pripoveduje – da ga je doletela. Pogosto dobimo občutek, da imamo opravka z izumetničenimi komedijami, v resnici pa gre za nekaj povsem drugega: Rohmerjevi filmi so predvsem kriminalke, filmi z uganko. Njihov zaplet se vedno vrti okrog neke skrivnosti. Najraje bi jih imenovali kar misteriji.«
 Pascal Bonitzer

»Kar govorim, ne govorim z besedami. Ne govorim niti s podobami, z vsem dolžnim spoštovanjem do zagovornikov čistega filma, ki bi radi govorili s podobami tako kot govorijo mutci s svojimi rokami. Navsezadnje niti ne govorim, temveč kažem. Kažem ljudi, ki se premikajo in govorijo. To je vse, kar znam, vendar je to moj resnični predmet obravnave. Vse ostalo, strinjam se, je literatura.
Res je, da znam zgodbe, ki jih snemam, tudi napisati. Dokaz za to je dejstvo, da sem nekoč davno, preden sem odkril film, zgodbe tudi pisal. Vendar z njimi nisem bil zadovoljen, saj jih nisem znal napisati dovolj dobro. Zato sem jih posnel. Iskal sem slog, vendar se nisem zgledoval po ljudeh, kot so Stendhal, Constant, Mérimée, Morand, Chardonne in ostali, za katere trdite, da sem njihov učenec. Navedene avtorje sem bral zelo malo ali prav nič, medtem ko nisem nikdar nehal prebirati Balzaca, Dostojevskega, Mereditha ali Prousta – zadušljive, dolgovezne in zapletene pisce. Soočajo me s svetom, ki živi svoje življenje. Ljubim jih in pogosto jih berem, tako kot pogosto gledam filme, ki mi prav tako razgrinjajo življenja. In ko filme snemam sam, skušam iz življenja potegniti kar največ, da bi tako podčrtal nit svoje zgodbe. O tej niti ne razmišljam več, saj je samo še okvir; razmišljam o gradivu, s pomočjo katerega podčrtavam: o pokrajinah, v katere umeščam svojo zgodbo, in o igralcih, ki jih izberem zanjo. Izbor teh naravnih prvin in način, kako jih omrežiti in obenem ohraniti njihov zagon, posrkata večino moje pozornosti.«
Eric Rohmer, Pismo kritiku, La Nouvelle Revue française 219, marec 1971

Eric Rohmer

Velja za najbolj plodnega, vztrajnega in doslednega izmed kopice filmskih talentov, ki jih spočne francoski novi val v začetku šestdesetih let. Skupaj s kolegi iz omenjenega obdobja (Truffaut, Godard, Chabrol, Rivette) Rohmer po filmskih vodah sprva pluje kot priznan publicist pri Cahiers du Cinéma in se nato oborožen s teoretskim znanjem in jasno predstavo, kako naj bi film izgledal, z dušo in telesom vrže v pisanje knjig, scenarijev po lastnih knjigah in režiranje lastnih scenarijev. Ime si ustvari s serijami navidezno lahkotnih komedij in komornih dram, ki jih zaznamuje ekonomična režija, izvrstni dialogi, izjemen občutek za izbiro in vodenje igralcev, topla ironija ter skrajno nevsiljivo moralno sporočilo, vpleteno v vsak njegov film. Posamezne filme združuje v sklope, npr. Šest moralnih zgodb, Komedije in pregovori, Zgodbe štirih letnih časov. Z leti neprekinjenega dela ne izgubi niti kančka ostrine duha in vsak nov film oplemeniti z vedno bogatejšo življenjsko izkušnjo.

Filmski boter: Jože Dolmark

Spored:

• četrtek, 9. 6., 23.00, Letni kino MANZIOLI