Potem zagledam Tanjo

POTEM ZAGLEDAM TANJO
Onda vidim Tanju/Then I See Tanja
Juraj Lerotić, Hrvaška/Croatia, 2010, HDCAM (digiBeta), 34'

zgodba

Željko živi sam z mlajšim bratom, odkar je njuna mama v bolnišnici. Željko razmišlja le o dveh rečeh: da se bo končno opogumil in spoznal Tanjo in da bo zaslužil kaj denarja in mami kupil lasuljo. Tako pravo, narejeno iz človeških las. Če mu uspe doseči ta dva cilja, se bodo stvari morda premaknile na bolje.

Film Potem zagledam Tanjo je film o odraščanju, skoraj v celoti sestavljen iz fotografij.

Juraj Lerotić

Rojen leta 1978 v Kielu v Nemčiji. Leta 2001 je diplomiral na oddelku za predšolsko izobraževanje na zadarski Filozofski fakulteti. Trenutno je absolvent na oddelku za filmsko in tv režijo na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Njegov film Potem zagledam Tanjo je bil prikazan na številnih festivalih po svetu, med drugimi na rotterdamskem festivalu.

Spored:

• petek, 10. 6., 17.30, KULTURNI DOM
• sobota, 11. 6., 22.00, ART KINO ODEON

Zvezde hrvaškega kratkega filma

Zmerom je nadvse vznemirljivo in prijetno, če dobi človek proste roke, da naredi selekcijo filmov z določeno tematiko. Ko so me sodelavci festivala prosili, naj predlagam film, ki bo zastopal sosednjo Hrvaško, se mi je, kot bi mignil, zazdelo skorajda očitno, da se moram v programu osredotočiti na hrvaške kratke filme, ki so v zadnjih letih prepotovali spoštovanja vredno pot po mednarodnih in domačih festivalskih krogih.

Zadnjih nekaj let si večinoma ogledujem in izbiram kratke filme – in medtem ko se spoznavam s tem širnim, a kratkim univerzumom, je prvo, kar mi nemudoma pride na misel in kar slišim od številnih filmarjev, kolegov in ljudi iz stroke, to, da je kratki film zelo marginalizirana filmska forma in ne le na filmskih festivalih ali pri občinstvu (da niti ne omenim to-se-pač-ne-bo-zgodilo distribucij na nacionalnem ali lokalnem nivoju), a pogosto tudi pri samih filmarjih in producentih. Morda bi lahko začela navajati argumente, ki to misel podpirajo, a kaj kmalu nam postane jasno, da je taka sodba nekoliko neroden izgovor, in jo kaj hitro opustimo, saj se razkrije, da je bilo izvrstnih kratkih filmov veliko in da podpora tem filmom v uradni in alternativni distribuciji narašča.

Po pravici rečeno, je produkcija kratkih filmov tako obilna, da je ena izmed slabosti, s katerimi se zanesljivo srečamo pri profesionalnem ukvarjanju z njimi, to, da ne vemo, koliko filmov nihče ne gleda in so torej izgubljeni v gigabytih neznane internetne video knjižnjice. Kratkih filmov, ki jih ustvarijo v enem letu, najbrž ne bi mogli prešteti, a če pogledam sebe, je povprečno število kratkih filmov, ki si jih ogleda selektor, zanesljivo nad nekaj tisoč (seveda vsakega filma ne pogledam v celoti). A kljub temu: če bi imela na razpolago še enkrat toliko časa in bi preletela še nekaj tisoč filmov, bi zanesljivo našla, se mi zdi, še nekaj tistih izvrstnih primerov, ki so v popolnosti izkoristili brezmejni ustvarjalni prostor, ki ga daje forma kratkega filma. Naj niti ne omenim zadovoljstva, ko gledam te filmarje, ko se prebijajo skozi festivale in gredo nadaljnim profesionalnim izzivom naproti.

Naj se vrnem k našem programu: dana tematika ali z drugimi besedami omejitev, s katero lahko zožimo selekcijo, je tako rekoč olajšanje. Izbor štirih hrvaških filmov, ki so vsi dobili mednarodno priznanje na večini uveljavljenih festivalov, se res ne zdi težka odločitev, a poleg uspeha je na prvem in najpomembnejšem mestu njihova izjemna kakovost. Mlada talenta Michaela Mueller (Miramare) in Juraj Lerotić (Potem zagledam Tanjo) sta se izkazala kot umetniško zrela avtorja, ki brezhibno razumeta in uporabljata vrsto pripovednih tehnik in oblik, ki jih daje kratki film – v njunih primerih animacijo in fotografijo. Oblikovno konvencionalnejša sta filma Daliborja Matanića (Žur) in Zvonimirja Jurića (Rumeni mesec), že dolga leta uveljavljenih režiserjev, ki sta oba ustvarila že več uspešnih celovečernih filmov, preden sta se spet odločila režirati kratke. Ustvarila sta morda celo eni svojih boljših del doslej, in z njima postavila imeniten zgled, ki bo, tako lahko samo upamo, k občasnemu podvigu kratkega filma spodbudil še kakšnega filmarja.

Vanja Kaluđerčić