Stari tatovi. Legende Artegia
Stari tatovi. Legende Artegia
Los ladrones viejos. Las leyendas del Artegio
The Old Thieves: The Legend of Artegio
I vechi ladroni. Le leggenda del’artegio
Mehika/Mexico 2008
režija/directed by
Everaldo Gonzalez
scenarij/screenplay
Everado Gonzalez
fotografija/cinematography
Martin Boege, Everado Gonzalez, Gerardo Montiel Klint
glasba/music
Rodrigo Garibay/Matias Barberis
zvok/sound
Gabriela Espinoza
montaža/editing
Juan Manuel Figueroa
producent/producer
Issa Guerra, Everardo Gonzales, Roberto Garza, Alejandro Molina
produkcija/production
Artgios
koprodukcija/co-production
Arte 7, Filmoteca de laUNAM
Instituto Mexicano de Cinematografia (IMCINE)
Insurgentes Sur 674
Col.Del Valle,
C.P. 03100
Mexico City
T 54485300
E informes@imcine.gob.mx
prodaja/world sales
Instituto Mexicano de Cinematografia (IMCINE)
Insurgentes Sur 674
Col.Del Valle,
C.P. 03100
Mexico City
T 54485300
E informes@imcine.gob.mx
format/format
35 mm, barvni/colour
dolžina/running time
97'
Tatvina je navadno družinske narave – je obrt, ki prehaja z očeta na sina, kar družini zagotavlja dostojno življenje. Če se veščina izmojstri v artegio, ki prebije celo varovanje predsednikov, ali se dogodi na medijski prireditvi, postane tat medijska osebnost, legenda. Zlasti še, če ob tem upošteva strog etični kodeks neizdajanja med tatovi ter nenasilja do oropanih žrtev, ki morajo biti obvezno bogatejše od tatov. Če ob tem uspe podkupiti policiste, ki si s slavnimi aretacijami gradijo kariere, in če preživi nečloveška mučenja tistih, ki jih ni mogel podkupiti, se lahko tat po mili volji sprehaja iz zapora in nazaj.Vsaj tako v dokumentarnem filmu o galantnih mehiških banditih iz 60. let trdi El carrizo, ki si je slavo pridobil z uspešno izpeljanim ropom takratnega mehiškega predsednika.
Zgodba, ki jo v nasprotju z ostarelimi tatovi v zaporu vedo povedati policisti, je seveda drugačna. S spretno montažo med seboj podpirajočih ali nasprotujočih si posnetkov intervjujev tatov, policistov, mimoidočih, otrok, ki danes kradejo na ulici, ter arhivskih televizijskih posnetkov starih reportaž o krajah, ki jih popestrijo izseki komičnih nemih filmov o banditih, Gonzalezov dokumentarec postopoma spretno razgrajuje izhodiščno glorifikacijo življenja tatov in zastavlja vprašanje resničnosti povedanega; prevprašuje zanesljivost spomina in (ne)zavednih manipulacij ter olepšav starih tatov, ki želijo ohraniti svoj status urbanega mita.
A čeprav se zdi, da se s podajanjem mnoštva perspektiv ne želi opredeliti do nobene izmed njih, pa vendarle iz celote izstopa nostalgija nad zlatimi časi, ko so nekakšni Robini Hoodi še kradli na čist način – brez nasilja do bogatejših žrtev kraje, in ko so bili h kraji skoraj primorani zaradi obupnih družbenih razmer, težavnega otroštva in revščine. Podobna prihodnost se obeta tudi dečku z ulice iz zadnjega kadra, ki so mu policisti odvzeli pribor za loščenje čevljev. S kakšnim artegiom se bo preživljal zdaj?
»Ta tip prestopnikov, ki se širokousti s svojo skoraj umetniško veščino, svojo zapeljivostjo, svojo spretnostjo za zavajanje ljudi in svojimi hitroročnimi sposobnostmi, se je v letih spremenil /…/ Artegios so postali legende barriov.« (Everaldo Gonzalez)
Everaldo Gonzales
Rojen leta 1971 v ZDA. Študiral je družbene komunikacije, fotografijo in film. Trenutno kot režiser in snemalec sodeluje pri nastajanju televizijskih serij Mexico New Millenium, v preteklosti pa je režiral več igranih in dokumentarnih filmov, za katere je bil tudi nagrajen: Gladiola (1999), Zurcido Invisible (2001–2002), Santa Rita (2003). Nazadnje je požel obilo nagrad z dokumentarcem o izdelovalcih mitične mehiške pijače pulque, La canción del pulque (2003).
