Zgodba, ki je ni
Zgodba, ki je ni
Zgodba, ki je ni
On the Run
La storia che non c’è
Slovenija/Slovenia 1967
režija/directed by
Matjaž Klopčič
scenarij/screenplay
Matjaž Klopčič
fotografija/cinematography
Srečko Pavlovčič
glasba/music
Jože Privšek
zvok/sound
Marjan Meglič
montaža/editing
Milka Badjura
igrajo/cast
Maks Bajc, Danilo Bezlaj, Leopold Bibič, Mirko Bogataj, Boris Cavazza, Milena Dravić, Lučka Drolc, Mateja Glažar, Julij Guštin, Marjan Hlastec, Janez Hočevar, Vinko Hrastelj, Brane Ivanc, Sveta Jovanović, Lidija Kozlovič, Elvira Kralj, Franjo Kumer, Ančka Levar, Lojze Ločina, Branko Miklavc, Snežana Nikšić, Vera Per, Stanislava Pešić, Radko Polič, France Presetnik, Petre Prličko, Meta Pugelj, Ali Raner, Lojze Rozman, Stane Sever, Tone Slodnjak, Dušan Škedl, Dare Ulaga, Dare Valič, Jože Zupan, Anka Zupanc, Erika Železnik
produkcija/production
Viba film – Ljubljana
prodaja/world sales
Viba film – Ljubljana
format/format
35 mm, č-b/b-w
Slovenski film je bil še tako mlad, komaj nekaj filmov, ko so tekle priprave na Vesno. František Čap je iskal Janjo in na avdiciji mu je zastalo srce, ko se je pred kamero prikazala Metka Gabrijelčič. Njeni prvi posnetki, tistih nekaj deviških premikov obraza v tišini, so čarobni trenutek našega filma. Očaran je bil tudi mlad fant, ki je želel biti njen Sandi, tako zelo, da je komaj spravil besedo iz sebe. Zaprla so se mu vrata pred kamero, pa je za kamero potem postal Matjaž Klopčič, največji slovenski filmski ustvarjalec.
Tako ga je gnalo, tako so butali v njem novi pariški valovi, da je posnel kar dva prvenca v istem letu: Zgodbo, ki je ni in Na papirnatih avionih. Takrat smo z Boštjanom Hladnikom že imeli svoj moderni film, novo filmsko pesem osupljivih podob, Klopčič pa je tem novim filmskim slikam vdahnil silno romantično dušo in jim dal čisto lirsko obliko.
Zgodba, ki je ni je sestavljena brez zapleta in razpleta, brez drame, tako rekoč brez zgodbe. Toda največja zgodba je v resnici prav tista, ki v človeku teče vsak trenutek, brez reda in brez prestanka, prežeta s pričakovanji, hrepenenji, spomini, slutnjami, strahovi. Tok zavesti, resnična kri človeka, je zgodba Klopčičevega filma in prinaša jo z vso mladostjo in starostjo. V primeru Zgodbe, ki je ni pripada ta zavest delavcu z obrobja dežele, ki še ni našel svojega mesta v družbi, ljudi, s katerimi bo šel skozi življenje, ničesar, za kar bi pripel svoje tavanje, odkar je zapustil mater, svoj prvi dom. Utrinki življenja, utrinki občutij, ki se včasih izrazijo z besedo, včasih v tišini, počasi rišejo portret človeške duše, ki čaka na svoje pravo življenje, morda na sneg, v katerem bo vse videl in ničesar slišal, v katerem bo sam in obenem skupaj z vsemi. Ko sneži, pogosto slišim prihajati Klopčičeve podobe.
Matjaž Klopčič
Rojen leta 1934 v Ljubljani. V filmski režiji se je izpopolnjeval v Parizu med letoma 1962 in 1965. Velja za enega najuglednejših slovenskih režiserjev. Dokazal se je kot samosvoj avtor (Zgodba, ki je ni, Na papirnatih avionih, 1967), obenem pa je posnel nekaj bolj popularnih filmov: Cvetje v jeseni (1973), Vdovstvo Karoline Žašler (1976), Moj ata, socialistični kulak (1987) … Nagrade je prejemal po vsej Jugoslaviji. Za svoje ustvarjalno delo je leta 1997 prejel Prešernovo nagrado. Bil je diplomirani inženir arhitekture, scenarist in režiser, publicist ter redni profesor filmske režije na AGRFT.
