Filmski botri

Osmim filmom Letnega kina Manzioli letos "botrjujejo": radijska voditeljica Nataša Benčič (Preprosto življenje), filozof Igor Pribac (Cezar mora umreti), glasbenica Tinkara Kovač (Raavanan), fotografinja Manca Juvan (Začasne poroke), glasbenik Drago Mislej – Mef (Pesem dveh konjev), književnik Milan Rakovac (Ime mi je Li), gledališčnik Branko Završan (Playtime) in filmofil Koen Van Daele (Alpe).

***

»To je film o brezpogojni ljubezni. Priznam, jokala sem. / ... / Pripadnost. Toplina. Ljubezen. Pretresljiv film, z odličnimi igralci. Resničnost na filmskem platnu. Doživimo jo skupaj.«
Nataša Benčič o filmu Preprosto življenje
*
»Filmi, ambientirani v mafijskih kriminalnih krogih, so postali nekakšen podžanr. /…/ Zdi se, da je privlačnost opazovanja življenja kriminalnih združb, njihovih »držav v državi« v tem, da nam pripovedujejo neko temačno stran tiste zgodbe o naši civilizaciji, ki si jo običajno pripovedujemo v njeni svetli različici. Brata Taviani sta s svojim Cezar mora umreti na neki način vstopila v ta podžanr, vendar sta to naredila tako brechtovsko, da gledalcu spodneseta vse orientirje.«
Igor Pribac o filmu Cezar mora umreti
*
"Raavanan, estetsko izpiljen in nenavadno napet bollywoodski ep, položen v dih jemajočo indijsko naravo in eklektično zvočno pokrajino. Če primerjam film z indijsko hrano, ki je med mojimi najljubšimi, je za naš evropejski okus mestoma preveč začinjena, a zelo hranljiva. Okusite nekaj novega, morda se vam odpre drugačna razsežnost gledanja na univerzum ali vsaj radovednost, da bi o deželi lotosovih cvetov radi vedeli še več."
Tinkara Kovač o filmu Raavanan
*
"Film Začasne poroke režiserja Reze Serkaniana ambiciozno zastavi prikazovanje kompleksnosti današnje iranske družbe; razpetosti med tradicijo in modernostjo, preteklostjo in prihodnostjo, s katero se na takšni ali drugačni ravni srečuje iranska družina – pomembnost časti, smrt, obrezovanje, poroka, medgeneracijski odnosi ... le na prvi pogled orisujejo enostavno družinsko zgodbo."
Manca Juvan o filmu Začasne poroke
*
"Življenje človeka in narave je ena sama pot h koncu, ki ga v resnici sploh ni. Konec je pravzaprav začetek, in to je sporočilo filma Pesem dveh konjev, ki mu z veseljem botrujem. Ne zgolj zato, ker se globoko strinjam s spoznanji tega prelepega filma, ampak tudi zato, ker že nekaj let poznam Urno, mongolsko pevko, ki v tem filmu predstavlja samo sebe na potovanju do enega takšnih, neobstoječih koncev. /.../ Urna z glasom ustvarja podobe in zato sem ob poslušanju njenega petja videl vse, kar mi je opisala z besedami, ki jih nisem razumel, a sem videl njihov pomen. Ob ogledu filma Pesem dveh konjev sem pravzaprav ponovno videl tisto, kar sem že videl ob njenem petju. Čista narava."
Drago Mislej - Mef o filmu Pesem dveh konjev
*
"… To je naš jadranski svet, svet odličnih ribičev »čozotov«, ki so si stoletja v laseh s sosedi, kakor v Goldonijevi komediji Le barufe ciosote (Primorske zdrahe) ali kakor je zapisal pesnik Mate Balota: Napili smo se vina / najedli polente / Čozoti pa so rekli: „perdio, che gente!“ ... Film za našo mediteransko dušo! Nežen, družbeno kritičen, topel, okopan v bonacah in meglicah, skozi katere mojstrsko pluje kamera; barke, usode, zven besed v tukajšnjih jezikih in narečjih ob novem jeziku ambienta – kitajščini ..."
Milan Rakovac o filmu Ime mi je Li
*
"Ob ponovnem ogledu Tatijevega filma Playtime sem bil nemalo presenečen nad njegovo neminljivostjo. Vse kaže, da se njegova (tako Tatijeva kot Playtimova) univerzalnost požvižga na čas. Še več; z njim postaja močnejša. /.../ Tatija je vredno gledati z odprtimi očmi. V vsakem kadru, pa četudi v tretjem planu, se pojavljajo nepričakovani detajli gegovskega ali pa v nadrealizem pripeljanega principa. Realnost je s tem obravnavana satirično in ironično, pogosto pripeljana do nesmisla in zopet poetična v navideznem naključju."
Branko Završan o filmu Playtime
*
"... glavna ideja, ki sem jo dobil ob svojem prvem srečanju z Alpami, je bila, da je to film o nezmožnosti misliti ne-obstoj. Vse naše življenje temelji na prisotnosti, na biti. Ko oseba umre, lahko čutimo in se odzovemo na umanjkanje te osebe. Potem pride bolečina soočanja z njeno odsotnostjo. A nikakor ne moremo dojeti ali razumeti dejstva, da osebe ni več. Če stojimo pred mrtvo osebo, ki smo jo poznali, lahko vidimo, da je tu, lahko se dotaknemo njenega telesa, a je vendarle ni več tu. In ta ne-bit je tisto, česar enostavno ne moremo misliti. Alpe so neposreden odgovor na ta temeljni eksistencialni problem. /.../ Zaradi radovednosti sem si ga moral ogledati še enkrat. In po ponovnem ogledu sem moral priznati: iz Alp veje zelo podoben duhovit in energičen duh. Prav tako so brutalno smešne. Njihov moto je že lahko: »Ko je tu kraj, pridejo Alpe na čaj.« A lahko bi preteklo kar nekaj časa, preden bomo pripravljeni na pop."
Koen Van Daele o filmu Alpe

***

Celotna razmišljanja botrov najdete na spodnjih povezavah. Prijetno branje!