17. Kino Otok z retrospektivo Marca Reche vztraja na velikem platnu!

17. Kino Otok z retrospektivo Marca Reche vztraja na velikem platnu!

V Kinodvoru in Slovenski kinoteki se bo med 11. in 29. oktobrom 2021 zgodila retrospektiva filmov katalonskega avtorja Marca Reche, ki je nastala v sodelovanju festivala Kino Otok – Isola Cinema, Slovenske kinoteke in Mestnega kina Kinodvor. Gledalci bodo lahko na velikem platnu odkrivali nežne, a obenem rezke filmske podobe avtorja, ki se z vsakim filmom posveča odkrivanju tihih resnic človekovega bivanja.

Retrospektivo bomo odprli v ponedeljek, 11. oktobra, ob 20.30 v Kinodvoru s projekcijo filma Prostost (La vida lliure, 2017). Na odprtju bo prisoten tudi Marc Recha, s katerim se bomo po projekciji pogovarjali o filmu in njegovem samosvojem načinu ustvarjanja. Film Prostost spremlja brata in sestro, ki živita v osrčju narave na otoku Menorca s stricem. Otroka se igrata ter spoznavata otok in skozi njune oči ga na čaroben način spoznava tudi gledalec. A na celini vihra velika vojna in življenje odraslih se zdi za otroka nepredvidljivo in nepredstavljivo.

Pau in njegov brat.

Vsi drugi filmi retrospektive bodo na ogled v Slovenski kinoteki od torka, 12. oktobrado petka29. oktobra. Marc Recha bo v Ljubljani vse do 17. oktobra, v Slovenski kinoteki pa se bomo z njim pogovarjali po projekciji kratkih filmov, posnetih na Super 8-mm filmski trak, ki bodo na sporedu 13. oktobra ob 19. uriProgram in urnik retrospektive sta na voljo na tej povezavi.

Varja Močnik, urednica filmskega programa Slovenske kinoteke in glavna selektorica filmskega programa festivala Kino Otok – Isola Cinema, je ob napovedi retrospektive v Kinotečniku zapisala naslednji razmislek o avtorju in njegovi filmski ustvarjalnosti:

»Marc Recha, katalonski režiser, scenarist in producent, se je rodil leta 1970 v Barceloni. Številne kratke filme je kot samouk posnel že v rani mladosti – večinoma na Super 8-mm filmski trak, kot najstnik tudi že na 35-mm trak.
Razlog, da se Recha filmsko izraža tako spontano in pristno, morda tiči v tem, da je v stik s filmom prišel že zelo zgodaj, star komaj osem ali devet let. Svet je takrat spoznaval in se o njem učil skozi objektiv kamere in tudi neutrudno obiskoval barcelonsko kinoteko, kjer je spoznaval poglede mojstrov. Še vedno najstnik je posnel tudi prve filme na 35-mm trak.
Celovečerni prvenec Nebo se dviga (El cielo sube, 1991–1992), ki temelji na besedilu katalonskega pisatelja Eugenija D’Orsa Oceanografía del tedio, je zgodba o moškem, ki je prisiljen počivati, a mu to mirovanje povzroči eksplozijo zaznave. Ustavljeni čas brzi preko naših (in junakovih) čutov. Že z naslednjim celovečercem, Češnjevo drevo (L’Arbre de les cireres, 1998), filmom o dečku, ki s sestro in babico živi v majhni vaški skupnosti, se Rechov izraz zasuka od formalnega eksperimenta, pa vendar mu nikoli zares ne obrne hrbta.
V vseh Rechovih naslednjih filmih postane realizem glavna in, tako se zdi, najpomembnejša prvina njegove obravnave resnice. In resnica se skriva v njegovih junakih: v naravi in v ljudeh. Tempo filmov se upočasni, filmi postanejo manj glasni, pravzaprav izjemno tihi.
S filmom Pau in njegov brat (Pau i el seu germà, 2001) se Recha še bolj filigransko posveti svojim likom, ki jih gledalec ne more povsem razumeti ali izluščiti vseh njihovih prvobitnih lastnosti. Rechova kamera se drži v bližnjih planih, ki dajejo občutek detajlov, osredotočena na obraze, poglede, zamisleke. Tudi v filmu Praznih rok (Les mans buides, 2003), ki se dogaja v mestecu Port-Vendres, utripajočem v nenehnem ritmu prihajanja in odhajanja vlakov, je junak majhna skupnost. Avgustovski dnevi (Dies d’agost, 2005) so formalno nekoliko drugačni, saj prehajajo med dokumentarnim esejem in fikcijo – kar vendarle ni popoln ali osupljiv odmik od prejšnjih ali naslednjih filmov. Liki (tokrat sta v osrčju zgodbe Marc Recha in njegov brat David) ostajajo živi in živahni, narava (osrčje Katalonije) poglablja pomene in utrjuje mesta občutij, ki ostajajo neotipljiva, a še kako stvarna.
Zadnji film, ki ga je Recha posnel na 35-mm filmski trak, Mali indi (Petit Indi, 2008), je (znova) oda okolju, naravi, ki sicer opolnomoči boj glavnega lika, a okolje se neustavljivo in naglo spreminja. V naslednjih filmih, Pravi dan za polet (Un dia perfecte per volar, 2015) in Prostost (La vida lliure, 2017), glavne vloge spet zasedejo otroci – in kar je najbrž še pomembnejše, otroški pogled. Radoveden, neizogibno svoboden pogled, pogled, ki ne vidi razlik med stvarnim in neotipljivim. Pogled, ki se v vsakem hipu uči in napaja.«

Mali indi.