04 Jun Otok v Kopru: VELIKI PRETRES / LA BOTTA GROSSA
Otok v Kopru: Letni kino na Martinčevem trgu, v nedeljo, 3. junija, ob 21. uri, brezplačna predfestivalska projekcija.
VELIKI PRETRES / LA BOTTA GROSSA
Italija 2017
režija Sandro Baldoni fotografija Renato Alfarano, Gianluca Catania montaža Claudio
Borroni producent Gianflippo Pedote produkcija Acqua su Marte, Rai Cinema distribucija
Istituto Luce-Cinecittà dolžina 82’
Vabimo vas na filmsko druženje na letni kino na Martinčevem trgu!
V starem mestnem jedru, na Martinčevem trgu bomo razpeli filmsko platno in z brezplačno projekcijo filma Veliki pretres napovedali mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema. Z nami bosta režiser filma Sandro Baldoni in botra filma Vesna Mikolič, jezikoslovka, univerzitetna profesorica, publicistka, zaposlena na inštitutu ZRS Koper in Univerzi v Trstu.
Otok v Kopru pripravljamo v sodelovanju z skupnostjo Italijanov »Santorio Santorio« Koper in Postajo Topolove.
O filmu: Oktobra 2016 osrednjo Italijo pretrese najmočnejši potres zadnjih štiridesetih let. Avtor se poda pod ruševine – med ljudi, v samo srce doživetja potresa: na popotovanje, ki nazorno prikaže globoke strahove, tesnobo, jezo in upanje ljudi, ki se ne zanašajo na pomoč državnih institucij, temveč raje stopijo skupaj in si začnejo na novo organizirati pretreseni vsakdanjik. Film je prejel nagrado italijanskih filmskih kritikov in novinarjev, nagrado nastro d’argento, za najboljši dokumentarni film 2017.
Botra filma Vesna Mikolič:
»Domačini si v improviziranih skupnih prostorih delijo izkušnje, ponudijo ramo, prakticirajo različne psihoterapije, plešejo, molijo. Šele tu ugotovijo, kaj zares šteje v življenju: medsebojna pomoč in ljubezen, ki si ju starejši zakonski par kot vedno izkazuje s poljubom pred spanjem in ki si ju izkazuje celotna skupnost od jutra do mraka.«
SANDRO BALDONI
Režiser in tekstopisec Sandro Baldoni (1954) je za svoj prvi celovečerni film Strane storie (1994) med drugim prejel nagrado za najboljši prvenec na beneškem filmskem festivalu. Film Italian Dream (2007) se je uvrstil na program filmskega festivala v Torontu. Leta 2016 je ustanovil podjetje Acqua su Marte, »prostor za razvijanje novih idej«, ki ukvarja s spletno in filmsko produkcijo.
Celoten tekst:
Gotovo smo vsi že kdaj videli otroka, ko se radostno zateče v varno zavetje kartonaste hišice. Potreba po varnosti, tudi taki, ki nam jo nudi streha nad glavo, je ena najvažnejših človekovih potreb. Zavemo pa se je največkrat šele tedaj, ko se nam zamajejo tla pod nogami. Tudi dobesedno. Prebivalci slikovitih gorskih in dolinskih naselij v osrednji Italiji so to doživeli med potresi katastrofičnih razsežnosti v letu 2016. Vedo, kako je, ko se izgubijo stabilnost, ustaljenost, mir in nastopijo nenehno rušenje, stalna napetost, prava vojna. Vojna narave in ljudi. Narave proti vsemu, kar so ustvarili ljudje.
Tako začenja svoje filmsko popotovanje po ruševinah svoje domače hiše in lastne duše režiser dokumentarca Veliki pretres Sandro Baldoni. Potres vidi kot katastrofo, ki te oropa preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ljudje se v trenutku znajdejo v boju za golo preživetje, brez lastne identitete in vsakršne perspektive. A to je šele začetek poti, ki jo režiser opravi skupaj z ljudmi najrazličnejših profilov, vsem pa je edino, da so žrtve velikega pretresa. Po njem ne bodo več isti.
Na pomoč so jim hitro priskočile različne organizacije, oni pa so želeli pokazati tudi, da zmorejo sami. Ena od lokalnih turističnih organizacij je zato dala povod za samoorganizacijo domačinov, ki so v improviziranih skupnih prostorih zaživeli kot tesno povezana skupnost. Tu si delijo izkušnje, ponudijo ramo, prakticirajo različne psihoterapije, plešejo, molijo. Šele tu ugotovijo, kaj zares šteje v življenju: medsebojna pomoč in ljubezen, ki si ju starejši zakonski par kot vedno izkazuje s poljubom pred spanjem in ki si ju izkazuje celotna skupnost od jutra do mraka. Tudi ponoči seveda, ko je treba opraviti potrebo in moraš paziti, da ne zbudiš vse dvorane.
Posameznikove potrebe zato kdaj trpijo, kajti skupnost pomaga, a tudi omejuje: ljubezen že, ampak kako v takšni veliki skupini fare l’amore? Temeljna življenjska spoznanja oblikujejo tudi nov pogled na prihodnost. Veselje ob vselitvi v lastno kontejnersko hiško, preusmeritev poklicne poti iz univerzitetnega kabineta v družinsko slaščičarstvo, selitev iz gorskega okolja v obmorski ambient. Vse te spremembe zahtevajo adaptacijo, notranjo moč, a predstavljajo tudi nadaljevanje življenjskega toka. Zakaj torej pretirana navezanost na preteklost, tudi na lastno identiteto? Ali se ne v življenju vse ves čas obnavlja? Gorskega puščavnika je pot iz rodne Poljske zanesla v okolje samostana iz davnega 5. stoletja, zato da bi obnovil njegove ruševine. Zdaj je potres povzročil nove ruševine, iz katerih bo znova gradil. Počuti se pomirjenega, varnega. V tem večnem prenavljanju v zavetju večne narave.
Vesna Mikolič